»RESNICA IN LJUBEZEN TEHTATA TOČNO TOLIKO KOT ZMOREMO.« – dr. Glorjana Veber

Dr. Glorjana Veber o svobodi, srcoumu, resnici in manipulaciji

Glorjana, od najinega zadnjega intervjuja je minilo več kot dva meseca, skoraj tri. Spomnim se, da ste enkrat v najinem pogovoru dejali, da ne dajete intervjujev, ko vam ni do njih. In zdaj ste molčali skoraj tri mesece. Kam ste izginili? Tudi na facebooku sem opazila, da vas ni že dva meseca. Za tiste, ki pa najinih predhodnih intervjujev niso brali, naj uvodom povem, da sva v zadnjem govorili o naravnosti, spoznanju in zablodah, v prvih treh pa med drugim o dojemanju časa, čustvih, jamranju, motivaciji, sreči in pogledu na uspeh. Ste doktorica znanosti interdisciplinarnega doktorskega študija Humanistika in družboslovje – Literarne vede, pesnica, katere podjetje se ukvarja z marketingom, managementom, odnosi z javnostmi, brandingom, performansom, pisanjem in oblikovanjem. Spomnim se, da ste enkrat dejali: »Moja poslastica so strategije, pisanje in življenje.« Živite nenavadno kombinacijo umetnice in poslovne ženske. Najprej pa: kam ste izginili?

Dr. Glorjana Veber: Nikamor nisem izginila, saj me vendar vidite, in tudi za nič kaj nenavadno kombinacijo se nimam (smeh). Je pa zanimivo kakšno percepcijo do življenja in pojavnosti ste odprli – če nekoga ni več na socialnih omrežjih, je izginil in če ne daje intervjujev, molči. Preozko je to zame, ne morem se skrčiti na raven socialnega omrežja. Življenje dojemam kot morje, objava na facebooku je zgolj njegova zamrznjena kaplja. In ko rečem morje, že hkrati pomislim: kaj pa nebo, kaj pa domišljija, kaj pa drobni trenutki, ki jih je nemogoče v karkoli poustvariti? V kaj? V fotografijo? V umetnost recimo? Tudi umetnost je samo približek ljubezni. Ne glede na to, kako zelo ljubim umetnost, je ljubezen sama po sebi umetnost. Povejte mi, kaj na svetu lahko v enem trenutku vse poruši in v istem postavi na novo? In še dalje. Vse življenje se pehamo za denarjem ali spomini, obelodaniti to, obelodaniti ono, naj se vidi kako smo fantastični in brezhibni, ona objava, tista objava, zmage vsak dan, čim več. Življenje je pa tiho in nas gleda. Zato rada zrem življenju naravnost v oči. Krute so te oči včasih, a pogled, pogled je pa lep, nosi spoznanje in svobodo.

Omenili ste svobodo …

Dr. Glorjana Veber: Res je, svoboda in zasebnost hodita z roko v roki. Nikoli si ne bi želela svojega življenja ponujati na dlani. Zanimivo mi je, ko kdaj slišim koga reči: ja, rad bi dosegel to in to in potem bi vsi pisali o meni in vse televizije itd. A prvo kot prvo medijska prepoznavnost ne more biti cilj, no, lahko je, a je slab, zelo slab cilj, drugo kot drugo mi pa povejte, kdo si pa želi, da za njim dirjajo novinarji, da nima niti miru, ko liže sladoled, ne da bi se ob tem pisale kvazi psihološke novinarske nebuloze ali ga liže iz leve ali desne strani? Nihče. Ali si pa želi do takrat, ko je že prepozno. Poglejte zgodovino, kako je skoznjo pravica do zasebnosti postala vedno bolj iskana in cenjena dobrina in koliko mednarodnih dokumentov se ukvarja z njo, pa je še vedno ogrožena. Preberite si 8. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki govori o tej pravici, a hkrati v drugem delu tudi opozarja, kdaj ta pravica ni absolutna. Sicer so pa vdori v zasebnost velikokrat bolj pretkani kot jih omogoča internet. Ampak pustiva to, ne govoriva o psiholoških veščinah vpliva na ljudi, da se posledično nemalokrat odzivamo na točno predviden način in se velikokrat niti ne zavedamo (kako pa, ko živimo takšen nor tempo?), da vse skupaj kdaj ni zraslo na našem zelniku, ampak je bilo tja nežno nastavljeno, in da pomagamo potiskati voz, ki ni dober niti za vsako posamezno življenje niti za skupnost.

In kakšna je rešitev?

Dr. Glorjana Veber: Ne vem. Se vam zdi, da jo imam? Lahko rečem samo to, da se držim svojega pravila: biti odprt, a ne pozabiti zapreti vrat. To daje človeku svobodo, mir in notranjo moč. Si pa kljub temu tega ne drznem posploševati na »čarobno šablono«. Res pa je, da če ne bi bila zmožna zdržati brez socialnega omrežja, ko ste ravno odprli to temo, bi se resno vprašala, kaj daje smisel mojemu življenju: si ga dajem sama ali mi ga daje potrditev drugih. Pa da se ne bova razumeli napak, vedno se v sebi zahvalim za vsak prejeti odziv na socialnem omrežju, tudi negativen. Prišel je v moje življenje in sprejmem ga. In če se vrnem na vaše uvodne besede … Ne molčim, nisem izginila, že dolgo nisem bila tako zelo produktivna in svobodna kot ravno v zadnjih treh mesecih. Na momente je bilo zelo težko, tudi na meji telesnih zmogljivosti, kljub temu da sem psihično in fizično precej močna. Mogoče tudi zato, ker se pogovorim s telesom. Tudi njega prosim za vse zmogljivosti in ko mi pomaga, se mu zahvalim in mu povrnem z najboljšim, kar potrebuje in kolikor časa potrebuje. Ni mi samoumevno, da živim, da lahko delam, da imam reko in gozd na dosegu roke. Zelo rada rastem, ne vem pa kako raste tisti, ki ima vedno prav.

Kako lahko govorite hkrati o svobodi in o mejah telesnih zmogljivosti?

Dr. Glorjana Veber: Nikoli nisem rekla, da je svoboda ležernost ali da je delo z njo lahko. Tudi plezalci, ki osvajajo najvišje vrhove sveta, morajo obvladati svoje telesne zmogljivosti, se pogovoriti z goro in s sabo. Menim, da nas narava ne nauči »samo« komunikacije med okoljem in nami, ampak tudi pogovora, ki ga vzgajamo do sebe. In ko osvajalci gora rečejo, da so na vrhovih in z goro svobodni, vedo, kaj je za ta občutek potrebno storiti. Vse življenjske izkušnje dajejo človeku kondicijo – kondicijo za življenje in svobodo. In četudi se pride v življenju v situacijo, ko te poteptajo, se je nesmiselno upirati. Vsaka žival si naredi ščit ali zvije v klobčič, če jo nekdo ali nekaj oskruni. Če se ne bi in bi se upirala, bi ji bile prizadejane še večje bolečine. In ker smo ljudje visoko misleča bitja, se vedno bolj zavedamo, da nam da vsak udarec informacijo več o »nasprotniku«, ki se je ustvaril za nasprotnika zato, ker trenutno še ne razume, da smo tu za skupno dobro, za dialog, za pogovor. Mislim, da je vse, kar počnemo, zemljevid življenja in ko enkrat to osvojimo, nam resnica v vsakodnevnih spoznanjih sama pada v naročje in bije v nas. Tudi resnica je roža, ki jo je potrebno zalivati.

Opazila sem, da se velikokrat ustavljate ob pojmu srca?

Dr. Glorjana Veber: Res je. Srce in um skupaj – srceum oz. »heartmind« pravim temu: It takes a heartmind to be allpossible je »moj« stavek, tega kar sem in kar predstavlja »moje« podjetje. Moj(e) v narekovajih zato, ker si ničesar ne lastim, niti svojega dela, niti tega, kar ustvarjam ali tega, kar sem. To mi je dano, to je v mojem srcu, mislih, življenju in zakaj bi se ukvarjala z mislijo, da je to samo moje. Kot človek sem enako neponovljiva kot kdorkoli drug in tudi enako zamenljiva kot kdorkoli drug. Ljudje smo podobnih mislih na različnih koncih sveta in tudi za svoje pesmi pravim, da niso moje. So enako od vseh tistih, ki jih zapisujejo vame, ko vstopajo v moje življenje, ki jih poznam ali ne poznam. Pomaranča na mizi pred mano je toliko moja kot je od tistega, ki jo je zasadil, obral, zložil na ladjo. Lepo je, ko občutiš s koliko ljudmi si lahko povezan že samo z enim sadežem na mizi. Tudi to je umetnost ljubezni.

Ni ravno običajno ob pomaranči razmišljati, kdo vse jo je pred tem imel v rokah …

Dr. Glorjana Veber: Kako pa to veste, da to ni običajno? Mogoče je pa to čisto običajno, le da nihče tega ne pove na glas? Mogoče pa res ni čisto običajno in je srednje običajno? Pa dajva razčistiti tudi to. Pred časom sem gledala zanimiv video. Predavatelj je projeciral na steno dva kroga: rdečega in modrega. Občinstvu je rekel, da je eden »činkeno« večji od drugega. Na videz je seveda izgledalo kot da sta enaka, to dodajam v kontekst tega pripovedovanja o posnetku, da bo bolj razumljivo. No in potem je vprašal prisotne, kateri je večji – rdeč ali moder. In vsi so se opredelili bodisi za eno ali drugo varianto. In veste kaj je zanimivo? Trik je v tem, da se ni niti eden vprašal, kaj če predavatelj laže oz. zavaja. Bila sta seveda enako velika. Pravilna vprašanje vedno zadenejo ob izvor, ob resnico. Če vas postavijo recimo tik pred zares ogromno steno, boste težko ugotovili ali je to samo obzidje ali je to stavba, kompleks morebiti, če boste stali kot lipov bog in gledali kot konj predse. Če boste leni, boste rekli: »Eh, to je zid.« In to samo zato, ker vam bo mimoidoči to prišepnil ali ker se vam bo pač tako na hitro zazdelo. Če ste pa zvedavi, boste ne glede na to, kar vam nekdo reče, začeli raziskovati in našli vhod recimo ter raziskovali dalje. Menim, da moramo predramiti srčni in miselni lenobitis.

Zanimiva skovanka – srčni in miselni lenobitis. Kaj točno imate v mislih s tem? Že prej ste omenili dualnost srca in uma – srceum oz. »heartmind« ter svoje podjetje?

Dr. Glorjana Veber: Srce in um skupaj nista več dualnost, mar ne? Koncept srceuma ali »heartminda« je nastal zelo spontano, več let sem ga nosila v sebi, le da ga še nisem znala izgovoriti. Ideje nekako začutim, velikokrat v sanjah in meditaciji. Potem pa pridejo na plano in dobijo obliko. Tako je tekom procesa nastajanja podjetja IRIU prišel na plano tudi srceum. V bistvu je raslo vse skupaj, spletna stran in podjetje, čigar predhodnik je bil inštitut in še prej društvo. Všeč mi je ta »malce drugačna« enajstletna zgodovina iz ene organizacijske oblike v drugo. Vendar pa podjetja ne bi bilo, če me ne bi moj prijatelj in sodelavec, ki je oblikovalec, konkretno »brcnil v rit«. Pa ne samo enkrat (smeh) in potem so se začele stvari sestavljati. Zanimivo mar ne, tudi če človek nadvse rad dela, rabi »brco posebne vrste« (smeh). Za vso podporo, ne »samo« oblikovalsko, ampak tudi znanje, spodbudo in iskrenost, sem mu zelo hvaležna. Pa seveda bratu, ki je pregnal, kar nekaj mojih dvomov. Joj, zdaj se mi pa na enkrat zdi, da bi morala še toliko ljudi omeniti. No, če se vrnem nazaj na »heartmind«, sem torej iz izkušenj in raziskovanja povezala »heart« (srce) in »mind« (um) v celovit oz. holističen pristop, ki sem ga uporabljala že v inštitutu, le da še ni imel tega poimenovanja.

Razumem, a kako konkretno to povezujete v vašem podjetju?

Dr. Glorjana Veber: Poglejte, kot sva rekli »heartmind« predstavlja celosten oz. holističen pristop, na podlagi katerega, če se zelo pavšalno izrazim, sta se združili dve dualnosti v novo celoto, ki deluje na podlagi principov razuma (um) in čustev (srca). Ko ta dva delujeta sinhrono, je posameznik v ravnovesju, je sposoben delovati optimalno, lahko izrazi in živi svoje poslanstvo. In nič drugače ni pri podjetjih. Tudi njihov cilj je optimalno delovanje ter uresničitev poslovnega poslanstva, vizije. In to imenujem »heartmind business« – srceumsko poslovanje. Ne samo človek, tudi podjetje je živ organizem. Če ga obravnavamo tako in v skladu z naravo pomeni, da upoštevamo tudi vse možne zunanje in notranje, vidne in nevidne vplive, torej ne samo tistih, ki jih veleva ekonomija. Vendar pa pomeni tudi to, da pri delu upoštevamo najvišja moralna in vrednostna načela. Ko pa govorimo o raziskovanju, ki ga je pri mojem delu precej, zaradi strategij, govorim pa o »heartmind research-u« – srceumskem raziskovanju oz. združevanju analitično-znanstvenih procesov s kreativno-inovacijskimi, ki z medsebojnim povezovanjem dajejo optimalne rezultate.

In kakšne izdelke vse ponujate?

Dr. Glorjana Veber: Izdelke in storitve ste pravzaprav že sami omenili v uvodu intervjuja in sicer pakete rešitev za: branding, management, marketing, oblikovanje, odnose z javnostmi, performans, pisanje in svetovanje. V okviru managementa je v fokusu cela kopica strategij in podobnih dokumentov za privatni in javni sektor, ki so, kot ste se uvodoma spomnili, »moja poslastica«, enako kot vse ostalo. Le da je oblikovanje v najširšem pomenu besede (vključno z videom in spletnimi stranmi) poslastica dveh sodelavcev, Samota, ki sem ga že omenila in ki ima na tem področju 17-letne vrhunske izkušnje doma in v tujini, ter Matica, ki prav tako obvlada zadeve do potankosti. In to smo ožji tim, na pripravljenosti za štart je pa vedno še deset drugih – natančneje dvanajst. Vsak dela tisto, v čemer je vrhunski in kar ga izpolnjuje.

Imate dolgoletne izkušnje z marketingom, odnosi z javnostmi in managementom, da o pisanju in perfomansu, ki vas spremljata že iz vaših najzgodnejših let ne govorim. A povejte mi, kakšna imate pravila pri svojem delu?

Dr. Glorjana Veber: Bistvo sem že povedala, ko sem definirala »heartmind«, seveda pa ima vsako področje svoje zakonitosti, ki so temelj profesionalnega dela. Recimo če vzameva za primer odnose z javnostmi. Tukaj imam zelo stroga pravila, ki se slišijo morebiti malo težje mogoča, vendarle govorimo o odnosih z javnostmi. Kaj imam v mislih? Dobrega piarovca boste težko opazili, ker mu je na prvem mestu njegov ali njen klient-ka. Kjer se pa to meša, to vpliva na rezultat, kar je logično, saj je posledica napačnega fokusa, ki se razprši. Piarovec se pojavi pred objektivom samo takrat, ko je nujno potrebno. Zelo podobno je v marketingu. Povejte mi, ko gledate reklamo, na kaj je fokusirana, na izdelek ali na to kdo je naredil reklamo? Iz svoje prakse vem in tudi poznam kar nekaj zelo dobrih piarovcev, za katere se sploh ne ve, da jih določene vodilne osebnosti imajo oz. jih ne poznamo z obrazi. In zagotovo ni tako brez razloga.

Če se vrnem malo nazaj, ko sva govorili o srcu in možganih, vendarle me zanima, kaj je bolj pomembno?

Dr. Glorjana Veber: Eden brez drugega ne gresta, je pa dejstvo, da je srce veliko bolj zmogljivo od možganov. A tudi srce se je potrebno naučiti »šofirati«. Elektromagnetno polje, ki ga ustvarja srce, vpliva direktno na naš genetski material ter pošilja informacije možganom. Kako delajo naši možgani je pa odvisno od našega čustvenega stanja. Recimo, da vidite neko reklamo, ki v vas vzbudi čustvo vzhičenja in stečete v trgovino ter to kupite. Zavestno, čeprav vam »nekaj« pravi, da tega sploh ne potrebujete. In to ni nič druga kot manipulacija reklame nad vami. Zato je zelo pomembno, da vemo, kako funkcionira človeško telo. In enako kot je z izdelki je z ljudmi. Vzemiva drug primer, da imate pred sabo človeka, ki uporablja manipulatorski pristop (in namenoma nisem uporabile besede manipulator, saj bi to bilo obsojanje, ki je pa nepotrebno). Kaj to pomeni? Z drugimi besedami pomeni, da je ta človek zapakirana reklama, deluje na popolnoma enak način. Le da je še slabše, ker z njim ne boste zapravili denarja, ampak čas in sebe. Pač navajam nekaj klišejskih primerov, da se lažje razumemo.

Odprli ste zanimivo temo manipulacij, zdi se mi, da se o tem danes premalo govori.

Dr. Glorjana Veber: Res je, a zakaj bi se? Neiskrenost ni nič drugega kot manipulacija. Ta pa izvira iz otroštva, ko si otrok želi priti do nečesa. Bodisi do igrače ali pa do pozornosti in ljubezni. Če nekomu ljubezni v življenju primanjkuje, če je ni dobil oz. dobila od staršev, je verjetnost, da bo ta oseba uporabljala v življenju manipulacijo v odnosih, tako do drugih kot do sebe, veliko večja. Velikokrat se tega ljudje niti ne zavedajo ali pa ne zavedamo (je veliko bolj prav, da tako rečem). Hkrati je pa tudi večja verjetnost, da bo takšna oseba tudi sama podlegli manipulaciji, saj je to način komunikacije, ki ga najbolje pozna in se z njim najhitreje poveže. Več kot je takšne populacije, o bolj nezdravi družbi govorimo. Z vidika osebnosti manipulacija »omogoča« njeno preživetje. Je ena izmed možnosti, ki jo posameznik izbere, da pride do želenega cilja, da preživi kot osebnost. Enako je recimo s tržnim sistemom. Manipulacija mu omogoča njegovo preživetje. Zato je pomembno kakšna je sleherna osebnost.

Vse to o manipulaciji se ne sliši ravno preprosto …

Dr. Glorjana Veber: Poglejte. Manipulacija ni nič druga kot snooker, biljardni šport. Nasprotnikov cilj je, da skrije ciljni objekt. Vaš ciljni objekt je recimo srce in tega vam želi skriti, da ne pridete do njega. Edina razlika je v tem, da v življenju nekateri igrajo snooker tudi sami proti sebi.

Tragično.

Dr. Glorjana Veber: Sploh ne, sami se odločate.

Glorjana, povejte mi še, kateri čas je pravi in kateri ne?

Dr. Glorjana Veber: Menim, da ni pravega ali nepravega časa. Čas samo je. Odvisen od našega dojemanja. Zato se tudi stvari oz. naše življenje spreminja za točno toliko kot se spreminjamo sami. Za kolikor se spreminja naš pogled. Če med hojo recimo gledate v tla, ne boste videli vsega tistega, kar je nad njimi. In za tisti pogled boste prikrajšani. In če boste celo življenje hodili s pogledom nad tlemi, boste prikrajšani za vse tisto, kar bi našli sicer na tleh. Oboje dvoje je celota, oboje dvoje predstavlja del izkušnje. Tudi naše telo je celota. Leva in desna polovica. Ena brez druge ne funkcionirata, nista telo – celota.

Povejte mi, kaj je lahko najlažje in najtežje hkrati?

Dr. Glorjana Veber: Najlažje in najtežje? Resnica in ljubezen. Obe tehtata točno toliko kot zmoremo.